Kako uporabljati to orodje?

Kdo naj uporablja to orodje?

Odgovorni uradnik

Izraz „odgovorni uradnik“ se uporablja na splošno ter zajema vse uradnike, ki bi lahko imeli opravka s prosilcem za mednarodno zaščito in komunicirali z njim. Vključuje lahko mejne policiste, policiste, uradnike za evidentiranje, uradnike za sprejem, socialne delavce, uradnike organa za presojo, ki vodijo zadeve itd. Orodje je namenjeno osebam, ki nimajo strokovnega znanja s področja medicine, psihologije, trgovine z ljudmi ali drugih povezanih področij. Zato bi bila prepoznava na podlagi tega orodja v zvezi s številnimi kategorijami posebnih potreb le predhodna in bi jo bilo treba dopolniti z napotitvijo k specialistu. Še več, medtem ko je orodje namenjeno enemu odgovornemu uradniku, bi se lahko kot primer dobre prakse spodbujal pristop k prepoznavanju in podpori, ki je večdisciplinaren in vključuje strokovnjake z različnih področij.

Orodje je namenjeno predvsem uradnikom držav EU+, vendar lahko koristi tudi drugim izvajalcem dejavnosti, ki imajo stik s prosilci za mednarodno zaščito.

Kako uporabljati različne razdelke orodja?

To orodje za prepoznavanje oseb s posebnimi potrebami se lahko uporablja različno, in sicer odvisno od zadevnega primera, informacij, ki jih že imate na voljo, in vašega namena.

Orodje za prepoznavanje oseb s posebnimi potrebami namenja glavno pozornost prepoznavanju, zato je uporaba kazalnikov navadno vaš „prvi korak“. Nato morate opraviti oceno na podlagi dodatnih informacij, ki jih imate o zadevi, svojega znanja in izkušenj, ter med navedenimi kategorijami oseb s posebnimi potrebami izbrati tiste, ki jih želite obravnavati („drugi korak“). Glede na svojo vlogo v azilnem sistemu ali zanimanje za posebno zadevo lahko nato izberete eno ali več faz podpore („tretji korak“).

Druga možnost je, da do vsebine dostopate neposredno v razdelku „posebne potrebe“.

Če želite pridobiti smernice iz razdelka „podpora“, morate izbrati zadevno fazo in eno ali več kategorij, saj so opisani ukrepi prilagojeni kategorijam.

Podrobnejše informacije o različnih razdelkih so na voljo v nadaljevanju.

Kako uporabljati kazalnike?

„Prvi korak“

Uporaba kazalnikov je običajno vaš „prvi korak“ v orodju za prepoznavanje oseb s posebnimi potrebami, razen če je bilo prepoznavanje posebnih potreb že opravljeno in želite neposredno dostopati do dodatnih informacij v zvezi z zadevno kategorijo in/ali fazo podpore.

Za olajšanje postopka prepoznavanja so kazalniki razvrščeni v kategorije (kot so starost, družinski status, psihosocialni kazalniki, okoljski kazalniki itd.) in v nekaterih primerih v podkategorije. Vsak kazalnik je povezan z eno ali več kategorijami oseb s posebnimi potrebami.

Izbrati morate vse kazalnike, za katere na podlagi svojih opažanj ali drugih informacij menite, da se nanašajo na posameznega prosilca. Nekatere kazalnike je mogoče zlahka odkriti v zgodnji fazi postopka, drugi pa se morda pokažejo šele pozneje (npr. če je postavljena diagnoza hude bolezni) ali pa jih je morda težje prepoznati (npr. poslabšanje duševnega zdravja prosilca). Ko se pojavijo novi kazalniki, je zato treba to orodje ponovno uporabiti.

Psihosocialni kazalniki:  poudariti je treba, da z izbiro kazalnikov iz razdelka „psihosocialni kazalniki“ ne postavljate nikakršne klinične diagnoze. Kot pri drugih kazalnikih izberite kazalnike, ki jih na podlagi svojega mnenja in izkušenj z obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito štejete za upoštevne: na primer, Ali se zdi, da je ta oseba v primerjavi z drugimi depresivna, deluje odmaknjeno, se izogiba drugih? itd. Na podlagi te predhodne prepoznave lahko ugotovite, da je prosilca treba napotiti na dodatno ocenjevanje in pomoč.

Kazalniki nikakor niso zamišljeni kot seznam vprašanj, ki jih mora odgovorni uradnik neposredno postaviti prosilcu. Več informacij o tem, kako je mogoče zaznati kazalnike, je na voljo v razdelkih o „dokazih“.

Kaj zajema razdelek „posebne potrebe“?

 

Vsaka od kategorij posebnih potreb ima uvodni razdelek „o tej kategoriji“, ki vključuje delni opis kategorije in dodatne splošne informacije, pomembne za prepoznavanje in posebne potrebe, ki jih ima lahko oseba v azilnem postopku. Sledita razdelek, v katerem so navedeni vsi kazalniki, povezani s posebnimi potrebami, in razdelek o ustreznih posameznih dokazih, ki so morda na voljo (npr. osebna izjava ali zdravniška dokazila). V rezultatih ste tudi opozorjeni, da so s kategorijami, ki ste jih označili, tesno povezane nekatere druge kategorije, in da bi jih bilo morda zato umestno dodati in obravnavati.

„Drugi korak“

Število označenih kazalnikov se pojavi poleg kategorije ali kategorij oseb s posebnimi potrebami, s katerimi so povezani. Nato morate nadalje oceniti, katere od teh kategorij bi lahko bile pomembne za posameznega prosilca, pri čemer ste na podlagi dodatnih informacij iz spisa o zadevi nekatere morda lahko že izključili. Število označenih kazalnikov seveda ni neposredno merilo pomembnosti; kazalniki imajo seveda različno težo, kar se v orodju ne upošteva. Tako bi bila na primer označba „(otrok) brez spremstva“ zelo jasen kazalnik, da je prosilec mladoletnik brez spremstva. Vendar označba kazalnikov „visoka stopnja vznemirjenja“ in „motnje spanja“ ne bi nujno pomenila, da je bil prosilec mučen, posiljen ali izpostavljen drugim hudim oblikam psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja, čeprav bi bila številka poleg teh kategorij večja kot v prejšnjem primeru. V številnih primerih je treba opraviti dodatno ocenjevanje, vključno s sredstvi, ki jih ima na voljo odgovorni uradnik, in morebiti z napotitvijo k specialistu.

Ko v okviru „drugega koraka“ opravite to oceno, lahko označite kategorije, za katere menite, da so pomembne za pridobitev dodatnih informacij.

Neposredni dostop

V nekaterih primerih je bilo prepoznavanje posebnih potreb že opravljeno, zato lahko neposredno dostopate do ustreznih kategorij, tako da jih označite.

Kaj zajema razdelek „podpora“?

Ko izberete kategorijo, ki vas zanima, lahko izberete tudi ustrezno fazo ali faze, da pridobite kratke smernice o možnih ukrepih glede posebnih procesnih jamstev in/ali podpore pri sprejemu:

Vsaka faza vključuje različne ukrepe (npr. prilagoditve prostora za osebni razgovor, napotitev na zdravstvene storitve), o katerih bi moral razmisliti odgovorni uradnik. Ukrepi, predlagani v tem orodju, niso dokončni in morda so potrebne individualne rešitve, vendar kratke smernice v teh razdelkih nakazujejo, o katerih ukrepih je treba razmisliti v skladu z ustreznimi standardi EU.

Čeprav je podpora pri sprejemu vključena v postopkovne korake, je treba poudariti, da sprejem ni samostojen korak in da je podpora pri sprejemu pomembna v vseh postopkovnih korakih.