„Mučenje pomeni vsako dejanje, s katerim se osebi namerno povzroča huda telesna ali duševna bolečina ali trpljenje z namenom, da bi se od nje ali od druge osebe dobilo obvestilo ali priznanje ali da bi se to osebo kaznovalo za dejanje, ki ga je storila ali je osumljena, da ga je storila, ali da bi se to osebo ali drugo osebo zastrašilo ali kaznovalo ali iz katerega koli drugega razloga, ki temelji na diskriminaciji katere koli vrste, kadar to bolečino ali trpljenje povzroča ali spodbuja ali se z njim strinja uradna oseba ali druga oseba, ki ravna po uradni dolžnosti. Ta pojem ne zajema bolečin ali trpljenja, ki je neločljivo ali slučajno povezano z izvrševanjem zakonite sankcije.“

Vendar je treba upoštevati, da pri prepoznavanju posebnih procesnih potreb in/ali potreb glede sprejema v azilnem postopku storilec mučenja ni nujno pomemben, saj so v vsakem primeru posledice za posameznika resne.

Na podlagi 1. člena Konvencije proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja.