V skladu z nacionalno prakso je treba zagotoviti zdravstveno varstvo v zvezi s posebnimi potrebami prosilca. Države članice zagotovijo potrebno zdravniško ali drugo pomoč prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema, vključno z ustreznim duševnim zdravljenjem, kadar je potrebno (člen 19(2) direktive o pogojih za sprejem (prenovitev)).