Bistveno je, da se pri urejanju nastanitve ponudniku nastanitve sporočijo zadostne informacije, s čimer se mu omogoči, da opravi morebitne potrebne prilagoditve. Sporočiti je treba na primer informacije o fazi nosečnosti, saj lahko to vpliva na dodelitev nastanitvenih prostorov. V skladu z nacionalno prakso mora biti raven zagotovljenih informacij utemeljena in sorazmerna.
V skladu z nacionalno prakso je treba storitve predporodne oskrbe in storitve za nosečnice zagotavljati v razumni bližini zagotovljene nastanitve. Če je poleg tega prosilka visoko noseča in/ali že uporablja storitve za nosečnice v okviru uveljavljene oskrbe, ji je treba – kolikor je mogoče – zagotoviti, da še naprej prebiva na zadevnem območju ter še naprej uporablja trenutne storitve za nosečnice in druge podporne storitve, od katerih je odvisna.
Dobra praksa je, da so nosečnice hitro razporejene, da se lahko na območju razporeditve organizira varstvo matere.
Če prosilca spremlja odrasel sorodnik (prosilec za azil), ki mu pomaga (oseba, ki zagotavlja podporo), morajo države članice v največji možni meri zagotoviti, da sta nastanjena skupaj (člen 18(5) direktive o pogojih za sprejem (prenovitev)).
Pomembni so lahko vidiki, kot je oddaljenost zdravstvenih služb ali drugih služb za zagotavljanje podpore.
Oceniti je treba posebne potrebe prosilca za zagotovitev dostopnosti nastanitvenega objekta.
Odvisno od nacionalne prakse in individualnih okoliščin prosilca je prosilca treba namestiti v nastanitvenih objektih s posebno oskrbo ali nastanitvenih zmogljivostih, primernih za invalide.
Ustrezno je treba upoštevati spol in starost otroka.
Pri odločanju o nastanitvi je treba ustrezno upoštevati otrokove koristi (uvodna izjava 22 direktive o pogojih za sprejem (prenovitev)).